Vas Maji Moto ali kako te Masaji "pomasajijo"

Končno... težko pričakovano bivanje med Masaji je pred nami. Slovo od Mojzesove družine je bilo kratko in kar precej brezčutno - vsaj za naše pojme, a takšno je tudi njihovo življenje. Ko smo Mojzesa vprašali, zakaj se ne poslovi vsaj od svojega sina, nam je razložil: "Zakaj naj bi se starši navezali na svoje otroke, ko pa jih 1/3 poberejo bolezni in 1/3 jih med pašo požrejo divje živali. Čustvene spone bi nam povzročale le trpljenje. Tako je bolje in tako je prav. Mzungu ste drugačni, vem." Logično in enostavno, ni kaj, verjetno pa tudi edino možno glede na njihov način življenja.

Po par urah vožnje in še zadnjem postanku v civilizaciji - v mestu Narok smo nakupili hrano za naslednjih 6 dni, smo po nesramno blatni poti (to cesta zagotovo ni bila) prispeli v kamp pri vasici Maji Moto.

Zgoraj: pogled na našo idilično jedilnico - sredi busha.


Umivalnica - na drevesu visi ogledalo, da imaš v vsakem trenutku pregled nad dogajanjem za svojim hrbtom... tako, za vsak slučaj.

Luksuz ni kaj: spali smo v šotoru, jedli, se umivali in še kaj pa pod milim nebom in to ne katerimkoli, ampak afriškim, pravzaprav masajskim.

Prav nepojmljiva je povezanost Masajev z naravo in za teh par dni smo jo skušali doživeti tudi mi - razvajeni, civilizirani Evropejci iz Vižmarij. Pa ni bilo hudo, sploh ne, nasprotno: uživali smo čisto vsak trenutek, ki smo ga lahko in smo ga smeli deliti z Masaji, tem skrivnostnim plemenom, ki je znano predvsem po svojih pogumnih bojevnikih.

Le zgodbice? se sprašujete. Težko je najti odgovor, a mi smo definitivno prepričani, da ne, saj smo jih doživeli in dihali njihov zrak.

Dokaz: čeprav smo s seboj imeli zanje kar nekaj vžigalnikov, smo še naprej vsako popoldne mrzlično nabirali dračje in osličkov drekec (ta je najbolj suh in zato najbolj primeren za kurjavo). Za Ani je bila to pravljična izkušnja in presenetljivo hitro je razumela point: umestnost je v preprijemanju palčke, ki je prislonjena na "pango", nekakšen meč bojevnikov, zaradi česar je trenje nepretrgano.
Njena iskriva radovednost in vedoželjnost je šla tako daleč, da smo komaj doma ugotovili, da nas od tedaj, ko smo se pridružili Masajem, sploh ni več skupaj na slikah, saj nje enostavno ni bilo več na spregled - cele ure se je z njimi potikala okoli, kolovratila po vasi, iskala zebre, gnuje in pasla ovčke ter kozice. Najhuje pa je bilo, ko smo ji mogli povedati, da kdaj kakšna izmed njih občasno konča na našem krožniku... A tudi to nalogo sva kot starša spretno prepustila Masajem. Očke so le še kratek čas žalostno zrle v cvilečo žival, a punca je vsaj doumela, da meso pač ne pride iz strojčka v mesariji. Ko pa je bilo meso na krožniku, je pozabila tudi na spuščanje krvi in veselo zagrizla v meso, čeprav ne dvomim, da nekje v svoji mali glavici še vedno hrani tisti krvav prizor.