Kamp v Masai Mari, samo 2 kilometra zračne linije od rezervata, je bil naša zadnja postojanka v divjini Kenije. Ta 2 kilometra sta bila razlog za slabše prespane noči, saj je klicanje hijen in oglašanje levov slišati zelo živo in zelooo blizu - še dobro, da nas je vedno varoval neustrašen masajski bojevnik, ki sicer ni bil opremljen s kakšnim pravim kosom orožja, a je vedno bdel ob ognju in to s svojo sulico v roki (vsaj rekli so nam tako). Zaradi trum turistov, ki se zgrinjajo občudovat živali, je (verjetno) tudi naš kamp bil bistveno bolje opremljen - imeli smo že bojler in pravo WC školjko. A če bolje pomislim, tovrstnega luksuza poprej nismo prav nič pogrešali in pogled na kombije, polne mzungujev, je bil na začetku prav čuden, morda celo moteč.
Hecno... in to predvsem zato, ker slabih 20 minut hoje stran še vedno obstoja vas, kjer Masaji živijo popolnoma neobremenjeno in neodvisno od nas, gostov, turistov, prišlekov, vsiljivcev v njihovem svetu, ki si ga že toliko časa delijo z živalmi.Zgoraj: prijaznemu vabilu na obred iniciacije (obrezovanja) masajskega bojevnika, se nismo odzvali, smo se pa popoldne prišli poklonit vaškemu poglavarju, ki nas je sprejel z najvišjimi masajskimi častmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar