Ko smo jezero predelali okoli in počez, smo se odpravili proti pravi deželi Masajev. Z Mojzesom je takoj preskočila tista iskra iskrenega prijateljstva in povabil nas je k sebi domov, kar smo razumeli kot veliko čast.
Doma sta ga čakala žena in 6-mesečni sin ter seveda vsa širša družina. Po pričakovanjih je sledila pogostitev in prav z bojaznijo sem čakala, kaj bodo postavili pred Ano. Čeprav je navadno pridna, sploh pa za otroka hvaležna sopotnica, se edino pri hrani lahko njena predvidljivost konča. Na začudenje vseh je po popečenem testu (pojma nimam, kako bi to poimenovala) planila kot sestradan lev in stanovalci vseh okoliških manjat so si jo z zadovoljstvom ali pa začudenjem ogledovali. Najbolj so nas seveda bili veseli otroci, saj smo zanje prinesli sladkarije pa zvezke in barvice - za nas nepomembne drobnarije, ki pa so zanje neprecenljive.
Slikica je nastala pred manjato Mojzesove mame, ki kot tradicionalna Masajka noče slišati, da bi se izselila iz bivališča iz blata in kravjekov, ki ga je, kot velevajo običaji, zgradila s svojimi rokami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar