Janez, ki se gre nočnega kopanja v toplih vrelcih (mimogrede: razen skromne svetlobe, ki jo je oddajala na veji viseča petrolejka, ni bilo v radiusu par 10 kilmoterov nobenega vira svetlobe - najtemnejša črnina kar sem jih kdaj doživela torej, zato sva si z Ani pot razsvetljevali kar s slikanjem oziroma bliskavico, a pri tem vseeno parkrat zabredli v vodo).
... in Ani, ki si je našla novega prijateljčka - končno enega njenih let
Čeprav Masaji že od samega začetka delujejo izjemno odprti, četudi nič kaj preveč topli, nam je vseeno bilo jasno, da smo zanje le gostje za par dni. Vseeno pa mislim, da smo se jim približali, kolikor je to sploh mogoče, in da so objemi, ki so nam jih namenili ob slovesu, pomenili klic na ponovno srečanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar