In kam sedaj? INDONEZIJA!!!

Ta konec tedna se odpravljamo na Bali, prvenstveno jahat slone in povzpeti se na vulkan (Ano že skrbi, da ne bi ravno tedaj izbruhnil - haha).
Upam, da bo dinamika objav bolj redna, kot je bila za Kenijo... a nikoli se ne ve, saj vsake toliko vseeno morava v službo.

Pozdravček vsem

Nasvidenje Kenija - se vidimo spet

In za konec - Mombasa. Zanimivo obalno mesto, kjer se prepletajo različne kulture, ki so prav tako pisane in pestre, kot so to tudi ljudje, ki v njem živijo.

Pred odhodom smo si ogledali še zadnji "must": trdnjava Fort Jesus, se na božič do sitega najedli, in to v kitajski restavraciji, in se za trenutek večnosti prepustili čudoviti iznajdbi civilizacije: hotelskemu tušu.

Takole, to je bila v kratkem naša dogodivščina po Keniji, kjer smo se kopali v kristalno čistem Indijskem oceanu, se potapljali na koralnih grebenih, se dodobra nahodili po gričevnatem Masailandu, občudovali takšne in drugačne stvaritve matere narave in končno, a ne nenazadnje odkrili tudi pleme Masajev, ki nas je v nekem smislu za vedno zazanamovalo. Prav verjetno jih bomo vedno in povsod nosili s seboj in se k njim še vračali.

Nevenki, ki v Keniji živi s svojo družino - možem Romanom in malo Anno, in ki nam je vse to omogočila (http://www.eyesonafrica.org/), se ponovno iskreno zahvaljujem in sporočam, da se kmalu vidimo - morda ponovno obiščemo Sangaleja in njegove fante ali pa se odpravimo po divjih brezpotjih Tanzanije ali pa se v lovu za gorilami odpravimo v Ugando. Kamorkoli že nas pot zanese, si želimo spremstva najboljšega vodiča Mojzesa, to je Masaja, ki mu je tudi življenje nas, mzungu, znano in blizu.
ASANTE SANA!

(Že bolj komercialni) Masaji v Masai Mari

Kamp v Masai Mari, samo 2 kilometra zračne linije od rezervata, je bil naša zadnja postojanka v divjini Kenije. Ta 2 kilometra sta bila razlog za slabše prespane noči, saj je klicanje hijen in oglašanje levov slišati zelo živo in zelooo blizu - še dobro, da nas je vedno varoval neustrašen masajski bojevnik, ki sicer ni bil opremljen s kakšnim pravim kosom orožja, a je vedno bdel ob ognju in to s svojo sulico v roki (vsaj rekli so nam tako).

Zaradi trum turistov, ki se zgrinjajo občudovat živali, je (verjetno) tudi naš kamp bil bistveno bolje opremljen - imeli smo že bojler in pravo WC školjko. A če bolje pomislim, tovrstnega luksuza poprej nismo prav nič pogrešali in pogled na kombije, polne mzungujev, je bil na začetku prav čuden, morda celo moteč.

Hecno... in to predvsem zato, ker slabih 20 minut hoje stran še vedno obstoja vas, kjer Masaji živijo popolnoma neobremenjeno in neodvisno od nas, gostov, turistov, prišlekov, vsiljivcev v njihovem svetu, ki si ga že toliko časa delijo z živalmi.

Zgoraj: prijaznemu vabilu na obred iniciacije (obrezovanja) masajskega bojevnika, se nismo odzvali, smo se pa popoldne prišli poklonit vaškemu poglavarju, ki nas je sprejel z najvišjimi masajskimi častmi.

Veličastna Masai Mara

Masai Mara, sestavni del ekosistema Serengeti, verjetno najbolj poznan naravni rezervat za safarije po celem svetu. In kako prav je, da se ga drži ta sloves: narava je čudovita - pravi afriški bush, živali veličastne, divje in predvsem na dosegu fotoaparata.

Le kaj si mislijo o ljudeh, ko se takole zmešano vozimo za in pred njimi in si jih ogledujemo z vseh možnih zornih kotov. Verjetno nič pametnega, saj ti na vsakem koraku dajo vedeti, da so v Masai Mari one glavne, četudi jih zmotiš med hranjenjem...

Ko te Masaji vzamejo za svojega...

... zgleda to približno takole:

Janez, ki se gre nočnega kopanja v toplih vrelcih (mimogrede: razen skromne svetlobe, ki jo je oddajala na veji viseča petrolejka, ni bilo v radiusu par 10 kilmoterov nobenega vira svetlobe - najtemnejša črnina kar sem jih kdaj doživela torej, zato sva si z Ani pot razsvetljevali kar s slikanjem oziroma bliskavico, a pri tem vseeno parkrat zabredli v vodo).


... in Ani, ki si je našla novega prijateljčka - končno enega njenih let


Čeprav Masaji že od samega začetka delujejo izjemno odprti, četudi nič kaj preveč topli, nam je vseeno bilo jasno, da smo zanje le gostje za par dni. Vseeno pa mislim, da smo se jim približali, kolikor je to sploh mogoče, in da so objemi, ki so nam jih namenili ob slovesu, pomenili klic na ponovno srečanje.

Obisk vasi masajskih vdov

Takole zgleda masajska vas in to ne katerakoli, ampak vas vdov. Za razliko od moških, ki so vsi oblečeni enako, skoraj uniformirano enotno, so ženska oblačila nadvse pisana.

Po masajskih običajih se vdove ne smejo vnovič poročiti (pazi: lahko pa imajo otroke) in ker je zanje edina možnost, da se vrnejo k svojim staršem, kar se zgodi le bolj redko, se bolj kot ne obsojene na životarjenje. Pa so se našle skupaj in se odločile, da bodo zgradile svojo vasico, kjer bodo živele sicer tradicionalno, a vseeno samostojno življenje.
Ženske se preživljajo tako z živino, kot z izdelavo in prodajo značilnih masajskih okraskov in nakita, kar pa v bistvu ne zadošča, zato so se lotile pravega podjetniškega podviga: s starim akumulatorjem polnijo baterijske vložke za mobitele, kamere in fotoaparate za celo dolino. Iznajdljivo, ni kaj, hkrati pa tudi sila priročno za turiste.





Ani veselo in vztrajno niza koraldice za svojo masajsko zapestnico.

Potepi po okoliških gričih

Naslednje dneve smo preživljali potepaje se po okoliških gričih. Tokrat je vlogo vodiča prevzel Sangale, vaški poglavar, ki je tudi edini govoril angleško, in to odlično. Janez pravi, da je Sangale pater Ašič in teta Pehta v eni osebi in verjetno ni daleč od tega: vsaka rožica, zel, še tako majhna rastlinica ima neko zdravilno moč - zoper zobobol, za zdravljanje malarije, za celjenje (levjih) ran, za opekline... Neverjetno. Hoje je bilo kar precej, a tempo je bil prilagojen Ani, ki začuda niti enkrat ni omenila, da bi jo nesli (za razliko od "vzpona" na Šmarno goro, kjer to omeni za vsako drugo koreninico).

Zgoraj: Ana in Sangale na krokodiljem kamnu, v ospredju seveda sulica.

Med potjo nam je Sangale pripovedoval o življenju, navadah in o običajih Masajev. Tu pa tam, ko je uzrl kakšno vejico na tleh, pa je razložil tudi njen pomen: to je relativno kompleksen način sporazumevanja, ki je lasten le njihovemu plemenu in služi za obveščanje o gibanju divjih živali.

Na neskončne peš poti se je seveda odpravil oborožen - s svojo sulico, ki ni smela manjkati na nobeni sliki.

Vas Maji Moto ali kako te Masaji "pomasajijo"

Končno... težko pričakovano bivanje med Masaji je pred nami. Slovo od Mojzesove družine je bilo kratko in kar precej brezčutno - vsaj za naše pojme, a takšno je tudi njihovo življenje. Ko smo Mojzesa vprašali, zakaj se ne poslovi vsaj od svojega sina, nam je razložil: "Zakaj naj bi se starši navezali na svoje otroke, ko pa jih 1/3 poberejo bolezni in 1/3 jih med pašo požrejo divje živali. Čustvene spone bi nam povzročale le trpljenje. Tako je bolje in tako je prav. Mzungu ste drugačni, vem." Logično in enostavno, ni kaj, verjetno pa tudi edino možno glede na njihov način življenja.

Po par urah vožnje in še zadnjem postanku v civilizaciji - v mestu Narok smo nakupili hrano za naslednjih 6 dni, smo po nesramno blatni poti (to cesta zagotovo ni bila) prispeli v kamp pri vasici Maji Moto.

Zgoraj: pogled na našo idilično jedilnico - sredi busha.


Umivalnica - na drevesu visi ogledalo, da imaš v vsakem trenutku pregled nad dogajanjem za svojim hrbtom... tako, za vsak slučaj.

Luksuz ni kaj: spali smo v šotoru, jedli, se umivali in še kaj pa pod milim nebom in to ne katerimkoli, ampak afriškim, pravzaprav masajskim.

Prav nepojmljiva je povezanost Masajev z naravo in za teh par dni smo jo skušali doživeti tudi mi - razvajeni, civilizirani Evropejci iz Vižmarij. Pa ni bilo hudo, sploh ne, nasprotno: uživali smo čisto vsak trenutek, ki smo ga lahko in smo ga smeli deliti z Masaji, tem skrivnostnim plemenom, ki je znano predvsem po svojih pogumnih bojevnikih.

Le zgodbice? se sprašujete. Težko je najti odgovor, a mi smo definitivno prepričani, da ne, saj smo jih doživeli in dihali njihov zrak.

Dokaz: čeprav smo s seboj imeli zanje kar nekaj vžigalnikov, smo še naprej vsako popoldne mrzlično nabirali dračje in osličkov drekec (ta je najbolj suh in zato najbolj primeren za kurjavo). Za Ani je bila to pravljična izkušnja in presenetljivo hitro je razumela point: umestnost je v preprijemanju palčke, ki je prislonjena na "pango", nekakšen meč bojevnikov, zaradi česar je trenje nepretrgano.
Njena iskriva radovednost in vedoželjnost je šla tako daleč, da smo komaj doma ugotovili, da nas od tedaj, ko smo se pridružili Masajem, sploh ni več skupaj na slikah, saj nje enostavno ni bilo več na spregled - cele ure se je z njimi potikala okoli, kolovratila po vasi, iskala zebre, gnuje in pasla ovčke ter kozice. Najhuje pa je bilo, ko smo ji mogli povedati, da kdaj kakšna izmed njih občasno konča na našem krožniku... A tudi to nalogo sva kot starša spretno prepustila Masajem. Očke so le še kratek čas žalostno zrle v cvilečo žival, a punca je vsaj doumela, da meso pač ne pride iz strojčka v mesariji. Ko pa je bilo meso na krožniku, je pozabila tudi na spuščanje krvi in veselo zagrizla v meso, čeprav ne dvomim, da nekje v svoji mali glavici še vedno hrani tisti krvav prizor.

Prijateljevanje z Masaji

Ko smo jezero predelali okoli in počez, smo se odpravili proti pravi deželi Masajev. Z Mojzesom je takoj preskočila tista iskra iskrenega prijateljstva in povabil nas je k sebi domov, kar smo razumeli kot veliko čast.
Doma sta ga čakala žena in 6-mesečni sin ter seveda vsa širša družina. Po pričakovanjih je sledila pogostitev in prav z bojaznijo sem čakala, kaj bodo postavili pred Ano. Čeprav je navadno pridna, sploh pa za otroka hvaležna sopotnica, se edino pri hrani lahko njena predvidljivost konča. Na začudenje vseh je po popečenem testu (pojma nimam, kako bi to poimenovala) planila kot sestradan lev in stanovalci vseh okoliških manjat so si jo z zadovoljstvom ali pa začudenjem ogledovali. Najbolj so nas seveda bili veseli otroci, saj smo zanje prinesli sladkarije pa zvezke in barvice - za nas nepomembne drobnarije, ki pa so zanje neprecenljive.

Slikica je nastala pred manjato Mojzesove mame, ki kot tradicionalna Masajka noče slišati, da bi se izselila iz bivališča iz blata in kravjekov, ki ga je, kot velevajo običaji, zgradila s svojimi rokami.

Jezero Naivasha

Od obale nas je pot vodila v kenijsko prestolnico Nairobi, a časa za pohajkovanje ni bilo, saj smo se že naslednje jutro odpravili v Rift Valley ali po domače Masailand. Na pot smo se odpravili z našim vodičem, Masajem Mojzesom, in po par urah vožnje smo prispeli do kraterskega jezera, po katerem se imenuje tudi naše 3-dnevno bivališče - Crater Lake Lodge.

Dneve smo preživljali ob plezanju po stenah zdaj že stoletja ugaslega vulkana, opazovanju sončnega zahoda in enkratnem poslušanju stotine ptic, ki domujejo v okoliških akacijah.


En cel dan pa smo namenili obisku parka Hell's Gate. Takšno ime je dobil zaradi svoje površinske razgibanosti, ki je posledica tektonskih premikov, zaradi česar je pokrajina res enkratna. Zaradi številnih sotesk pa v njem tudi ni nevarnih plenilcev. Že vedo zakaj...

Par žiraf v neposredni bližini našega lodga.

Ani se hitro znajde... pri spustu v eno izmed sotesk se je rangerja oprijela kot klop.

Sledilo je iskanje povodnih konjev na jezeru Naivasha. V bistvu ne vem, kdo je koga bolj iskal, ali bolje rečeno, kdo se je koga bolj izogibal. Kakorkoli že, veličastne živali, ki čeprav delujejo zelo narodne, to zagotovo niso.

Lakota, kakopak, in neskončno zanimivo, nikoli do konca izpeto poslušanje Mojzesovih zgodbic o devetih zrelostnih stopnjah v življenju Masaja: zakaj so Masaji brez obeh enk spodaj (da lepše govorijo, da se med seboj prepoznajo in ker jim špranjica med zobmi služi kot luknjica za vlivanje mleka in krvi v primeru bolezni), kako jih mame že v ranem otroštvu zaščitijo pred malarijo (zarežejo jim kožo na prsih in v rane natrejo rastlinski sok ene izmed zeli v bushu), kako se bojevniki lotijo lova na leva... skratka, gradiva bi bilo za kar izčrpen priročnik.

Kenija - nadaljevanje

Kamp v vasi Maji Moto - Ana z "našimi" Masaji

Vem, dolgo časa je minilo od našega povratka iz Kenije... a novoletna mrzlica in ostale (postranske) zadeve, kot npr. služba, te po dvotedenski odsotnosti kar zasedejo.

Vseeno sem se odločila, da, četudi z zamudo, malce dopolnim kenijsko avanturo, ki nas je tako očarala in okužila, da že lep čas razmišljamo, kdaj bi se ponovno odpravili med naše prijatelje Masaje.

Morda nas je ravno zato dogajanje oziroma povolilna zmeda, ki je sledila neposredno po našem povratku domov, še bolj razžalostila. Kar težko si je predstavljati, da se ljudje, ki se navidezno bojujejo predvsem s kruto materjo naravo, v roku enega tedna postavijo v bojne črte, ki potekajo kar sredi vasi. Groza... Ker pa ni moj namen politizirati, se raje vrnem k naši naslednji postaji: jezero Naivasha in kratersko jezero.