9. 12. 07

In zakaj panika prav sedaj, decembra 2007?

Zato, ker gremo na dopust in to takšen, ko bo Ani prvič letela več kot 10 ur nepretrgoma, skupaj pa bomo vzleteli in pristali kar po 6x in to v borih 15-ih dneh. Seveda bi bilo mega, če bi lahko trajalo dlje, a smo prekratki - iz takšnih ali drugačnih razlogov.
Ok, večina vas itak ve, da gremo v Kenijo: najprej 6 dni obale: kopanje, ogled kakšnega parka ipd., kar pa se mene tiče, predvsem spanje, ki mi ga kronično primanjkuje že kar par mesecev... In nato... jupi... 8 dni safarija in to ne tistega klasičnega oziroma komercialno-turističnega: hvala Bogu bomo doživeli pravo masajsko vas in se z domačini podajali GORI, DOLI in NAOKOLI. No, tako je vsaj bilo mišljeno...
Fotk seveda še nimam, razen če kakšno potegnem iz NG-ja, katerim pa ni ravno mesto na blogih. Komaj čakam, da kakšno naredim in jo popolnoma brez retuširanja objavim.

Skratka, dan je prekratek za vse zadeve, ki jih moramo ali želimo delati, leto definitivno mine prehitro, da bi uspeli obiskati vse kraje, ki bi nam napolnili baterije, končno pa je tudi življenje prekratko, da bi doživeli vse, kar bi nas osrečilo ali bi nam vsaj koristilo.

So what... mi gremo in tisoč posto si tega želimo, tudi baterije si bomo napolnili, srečni pa bomo že zato, ker bomo skupaj, tam nekje daleč, kjer te ljudje ne sodijo po barvi, priimku in še čem manj pomembnem.

Pozdravček!

Ni komentarjev: